Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj ― V svojem danes znamenitem rdečem obdobju Metka Krašovec ni upodabljala stvari, ona jih je portretirala. Zato to niso predmeti, ampak stvari: predmeti so moškega spola, stvari ženskega, predmeti so nemi, stvari pripovedujejo. Toda iz slik ni slišati glasov, kvečjemu nekakšno zvenenje, ki ga oddaja barva, neslišni zvok, ki ga ustvarja rdeča svetloba in zbudi stvari, ki so bolj zaustavljene kot nepremične v podobi: iz slik zvemo, kako se jih je slikarka dotikala, razporejala, urejevala, dokler niso bile postavljene v natančno tisto pozicijo, ki jo je potrebovala za svojo kompozicijo – temu res lahko rečemo, da jih je portretirala. Plašči so postali poosebljene podobe njenih najbližjih, matere in očeta, njen plašček je njeno odloženo bitje, portret v preobleki, in alia effigie, bi rekla Metka, ki je obvladala latinščino. Rdeče obdobje se je začelo s srečo: v božičnem večeru je zagledala osvetljeno fasado ljubljanske frančiškanske cerkve v rdečem soju – tisti odtenek je danes neskončno bolj bled – in jo natančno takšno tudi naslikala. Potem je doma osvetljevala svoj zasebni prostor, postavila luč, na tla, ob posteljo, v omaro, v sredo stvari, ki so se znašle v njeni sobi, jih osvetlila z več strani in ugotovila, da so postale začuda – kot jih je sama opisala – »monumentalne«, ker so imele svojo lastno »arhitekturo« in so se strnile v samosvoje kompozicije. Rdeča je prelila stvari, jih presnovila v vzpodbudne prisotnosti: kar se je takrat znašlo v njeni rdeči barvi, je bilo bolj resnično od resničnosti. Ta predmetna metafizika se je leta 1973 dramatično spremenila, ko je za slikarko – ki si ni nikoli izmišljevala stvari, ki ni naslikala ničesar, kar se je ni osebno globoko dotaknilo – prišlo obdobje žalosti. Njena mati je umirala, rdeča barva se je zavila v žalost. Zdaj je rdeča barva postala njena osebna svetloba, ne optična, fizikalna danost, temveč eksistencialna uteha, ki ji je pomagala živeti skozi travmatično obdobje žalovanja. Vse njene slike so do konca osebne, to

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. maj ― Ali je optimizem prihodnosti pogorel, medtem ko nas vsako sekundo obdajajo tesnobni prebliski kapitalizma? V duhu tradicije prižiganja kresov na večer pred praznikom dela umetnice_ki na razstavi obujajo simboliko minulih tradicij in priklicujejo davno mrtve duhove solidarnosti, kolektivizma in delavskih pravic. Sestavljajo združeno fronto, ki prevprašuje svoj položaj v času hustle in grindset mentalitet, razlike med podeželskim in urbanim kulturnim ozadjem, trenutne ekonomske razmere in prevlado individualizma v luči tehnološkega razvoja ter naše odvisnosti od digitalnih medijev. Pridružite se nam ob ritualni aktivaciji del, v katerih umetnice_ki opozarjajo na pasti work-hard-play-hard miselnosti in vplivnežev za samopomoč, fantazirajo o upokojitvi po kvalitetnem burnoutu, obenem pa nas spodbujajo, da si zamišljamo svetlejšo prihodnosti za vse. Has the optimism of the future burned down, while the anxious flashes of capitalism envelop our every second? In the spirit of the tradition of lighting bonfires on the night before International Workers’ Day, the artists in the exhibition are reclaiming the symbolisms of bygone traditions and reawakening the long-dead ghosts of solidarity, collectivism, and workers’ rights. They form a united front, questioning their own position and ways of coping in the age of hustle mentality, the disparities between rural and urban cultural backdrops, the current economic conditions and the prevalence of individualism in the light of technological development and our dependence on digital media. Join us for the ritualistic activation of the works in which the artists warn us about the traps of work-hard-play-hard mindset and self-help influencers and dream about retirement after a quality burnout all the while encouraging us to envision a brighter future for all.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. april ― ‘Kerosene fungus’ je tehnofilni organizem, ki živi v rezervoarjih za gorivo in uporablja posledice antropocena kot svojo evolucijsko prednost. Med presnovo gliva spreminja vonj goriva, v katerem se je naselila, kar je izhodišče za modeliranje kemijske komunikacije med bio- in kibernetskimi organizmi. Roboti z živim organizmom uporabljajo vonj, da se med seboj najdejo in gradijo odnose na podlagi podatkov o počutju glive v njih. Kerosene Fungus lives in fuel tanks and feeds on kerosene and diesel. Successfully and abundantly reproducing fungus can lead to the airplane malfunction causing it to crush; it is also able to cause serious damage of the oil infrastructure. Ascomycetae Amorphotheca resinae Parbery (1969) grows on substrates rich in hydrocarbons (creosote, oil, kerosene). In 1960s it was considered one of the most prevalent species feeding on fuel. The fungus turned out to be not only accompanying humans throughout our technological revolutions, but being heavily invested in them, since its evolutionary strategy is based on using the consequences of the anthropocene as an advantage over other bio-agents. During the course of its metabolism the fungus changes smell of the fuel in which it has settled. For us this effect became a starting point for modelling the situation, in which chemical interaction of the fungus and machine creates an opportunity for establishing chemical communication between robots. In this case the kerosine is not only used as a nutritional source for fungus, but also as an additional fuel source for the machine. Each of the four robots is equipped with kerosine tank containing kerosine fungus. The tank’s data (PH-meters, gas analysis, kerosene level) affects robot’s choice of strategy and mode of communication it selects for interacting with others in the group. The modes are: 1. kerosine preservation (escape), active search for fresh kerosine (hunt), 2. exploration (promenade), 3. kerosine excess (altruism), 4. passive wait for changes

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. april ― Jernej Forbici, Anja Jerčič Jakob, Mateja Kavčič, Tina Konec, Nina Koželj, Gregor Radonjič, Tilyen Mucik, Plateauresidue Kaj mi narava daje osebno? Narava je vse, daje življenje in ga tudi vzame. Podarila nam je prostor za pripovedovanje lastnih zgodb in ljubezni do nje. Narava nima možnosti izraziti, kaj čuti in kaj točno je, a vendar na vsem in na vsakem pusti svoj pečat. Največkrat je odrinjena na stran, človeštvo si že od nekdaj prizadeva izkoristiti moč narave, včasih jo tudi izbrisati, vendar Mati narava nikoli ne preneha s svojo borbo, da se vrne v zavest ljudi. Uvodne misli bi lahko brez težav povezali s pojmom umetnosti. Umetnost je vse, kar nas obdaja, je življenje in velikokrat imitacija narave. Umetniki tako odražajo čas, v katerem živimo, pravzaprav je njihova dolžnost, da izražajo lepoto okrog nas, sporočajo, za kaj se zavzemajo, koga so pripravljeni zaščititi in kje so napake v naši družbi. V zadnjem času so umetniki zavzeli položaj aktivistov narave, ki se s subtilnim izrazom borijo, da narave ne bi popolnoma izbrisali iz našega zavedanja. Tokrat bomo dali umetnikom besedo, da sporočijo svoje misli in občutke o naravi ter naši prihodnosti. Izražanje sebe v povezavi z naravo je več kot umetnost, je del življenja in našega poslanstva, saj dokler se borimo za boljšo prihodnost, smo dovzetni za spremembe. Poslušajmo subtilno moč umetnosti, ki poskuša vnesti zavedanje ponovnega spoštovanja narave. Zdaj je čas, da nekaj spremenimo. Mati narava nas navdihuje, fascinira in ves čas poskrbi, da smo navdušeni nad njeno lepoto. Pri oblikovanju kuratorske razstave izhajam iz različnih umetniških praks, ki izhajajo iz vtisov narave ter nam na subtilen način sporočajo o okoljski problematiki. Izbor umetnikov prikazuje različnost umetniških izrazov, kako gledalca premakniti in ga spodbuditi k razmišljanju o prihodnosti našega planeta. Pri izboru sem iskala raznolike umetniške pristope in inovativnost izražanja. Nekateri uporabljajo naravne materiale, iz katerih ustv

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. april ― Medijske tehnologije in kultura so ključno povezane z geologijo in ekologijo Zemlje, od surovin in energetskih virov, potrebnih za nastanek in delovanje naših naprav, do okoljskih posledic njihove proizvodnje in uporabe. Pozornost do materialnosti tehnologij, ki seže onkraj razumevanja medijev kot zgolj kulturnih artefaktov, omogoči, da tudi na fotografsko prakso pogledamo v razširjenem, planetarnem kontekstu. Fosilno sonce fotografijo razpre kot »več kot človeški« proces, vpet v materialne transformacije, ki segajo daleč v preteklost in prihodnost, onkraj naše prisotnosti na planetu. Rdeča nit razstavne instalacije so prepleti kablovja, kakršne najdemo v mrežah globalne komunikacije in energijske distribucije. Vijejo se skozi strop, lezejo iz tal, vse do video podob na ekranih, ki jih napajajo. Tvorijo tri večja vozlišča, ki se prek različnih materialnih, formalnih in simbolnih asociacij ukvarjajo z vlogo sonca v procesih, ki zaznamujejo fotografijo v njenih analognih in digitalnih manifestacijah. Eno od teh vozlišč predstavlja kompozicija ekranov, ki oddaja umetno »naravno belo« svetlobo in nizko, pulzirajoče brnenje – zvočno reprezentacijo solarne aktivnosti. Ekrani so delno premazani s črno katranu podobno snovjo, mešanico bitumna, vazelina in sivkinega olja, kakršna je bila uporabljena v heliografiji (iz grščine helios kot sonce, in graphê kot pisanje ali risanje), tehniki z začetka 19. stoletja, ki je izkoristila svetlobno občutljivost bitumna in fiksirala podobo iz camere obscure ter tako porodila prvo znano fotografijo. Sončna svetloba ima moč, da povzroči kemične spremembe na površini in pusti trajno sled, zato so fotografije včasih občudovali kot »sončne risbe«, ustvarjene z »roko narave«, ki ji je bil človek samo pomočnik. V tem smislu lahko fotografijo razumemo kot nadaljevanje starodavnih procesov vtiskovanja prek interakcij svetlobe s snovmi – beljenje tkanin in rjavenje kože na soncu, ter tudi fosilizacije. Z bitumnom premazani ekrani sestavijo črn kr

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec ― Svoj pristop in odnos do slikanja bi lahko primerjal z avanturističnim potovanjem. Znana sta mi okvirna smer potovanja in katera sredstva vzamem s seboj. Vse drugo se zgodi na poti in sproti. Gre za prepustitev toku potovanja in bolj ko se spuščajo cilji, namere in pričakovanja, več presenečenj in iznajdb se lahko zgodi na poti (na sliki). Slikanje ima dosti opravka s telesom. Ne samo s fizičnim, grobo snovnim telesom, ki vodi čopič in dela poteze, ampak tudi s finosnovnim telesom, katerega del so tudi kvalitete občutenja. Prek kvalitet lastnega občutenja se lahko potopimo v polje bivanja. Med značilnostmi mojega telesnega občutenja bivanja so živo zgoščeno, kondenzirano energetsko udobje, nenehno polzenje, premikanje, celo brezmejno letenje. Dobro občutenje lastnega bivanja je notranja brezmejna kvaliteta. Ohranjata in poglabljata pa ga usmerjena pozornost, mehkoba in nenavezanost. Proces svojega dela bi lahko poimenoval tudi fluidna navigacija, kjer cilj ni končni objekt, ki ga je potrebno uresničiti, temveč izhodiščna točka poti, po kateri polzim, drsim z vsemi viri zaznavanja. Fine tuning = proces, rahločutno uglaševanje kakovosti in usklajevanja z materialnostjo poti. Mitja Ficko V svojem delu se osredotočam na bivanjsko tematiko, predvsem na razmerje med organskim obstojem in strukturo različnih sistemov okrog nas. Polje raziskovanja kompleksnosti naše eksistence se kaže v večplastnem ustvarjalnem procesu, kjer se barva postopoma nalaga s pomočjo slikarskih tehnik, ki se med seboj prepletajo in s katerimi na sliki pride do izraza odnos med gesto in linearno risbo. Nasproten proces se kaže v kolažih, kjer je med plastmi različnih materialov in barve možno zaznati prostor med njimi in posledično njihove sence. Tematsko se kolaži in slike dopolnjujejo, a vendar kažejo drugačen odnos do prostora. Medtem ko pri slikah velikokrat nalagam in s pomočjo lepilnih trakov odvzemam plasti barve, jih pri kolažih nalagam in jim šele z dviganjem od površine dam končno kompozi